Vrata, kjer je padel Hermann Maier

Tole pišem 13. februarja 2013, na 15. obletnico dogodka, ki se ga spomnim skoraj vsak dan.

Strahovit padec avstrijskega smučarja Hermanna Maierja na olimpijskem smuku v Happ'Oneju je bil v mojem prejšnjem poklicnem življenju, se pravi desetletju, v katerem sem za TV Slovenija komentiral alpsko smučanje, resda nekaj posebnega: spektakularen sam po sebi, na srečo za Maierja tudi s srečnim razpletom za njegovo zdravje, svarilo najboljšemu in najmočnejšemu alpskemu smučarju tistega obdobja, da preprosto tvega preveč …

Toda zame je osrednja osebnost in svojevrstni junak tega dne nekdo drug: moj komentatorski tovariš Tomaž Cerkovnik, ob katerem sem preživel veliko lepih profesionalnih in občečloveških trenutkov. O tem, kakšen je bil Tomaž, je pričevalo tudi vse, kar se je – vsaj njemu in posledično meni – tistega dne dogajalo v zvezi z Maierjevim padcem.

Tomaž je bil vsaki svoji nalogi predan in dosleden: zato sva se na prizorišče zaradi vremenskih razmer in močnega sneženja (slednje je bržkone rešilo življenje Maierju) večkrat prestavljenega smuka zarana iz Nagana odpravila v Happ'One. To je bilo praktično, pa tudi prijetno – lepa jutra v dobri družbi, s prijetnim kramljanjem o številnih stvareh, ne le smučarskih, pa sploh … Oglede prog na svojih kratkih, v smučarskih krogih skoraj legendarnih, "bigfootkah" je Tomaž Cerkovnik jemal tako resno kot tekmovalci. Gojil je še prav posebej pozorno opazovanje (to je tudi nekaj, kar sem se trudil naučiti od njega), pri čemer pa je o svojih ugotovitvah rad razpravljal tudi s sogovorniki, predvsem trenerji, pa tudi tekmovalci. Tudi zato, ne le zaradi svoje tekmovalno-trenerske zgodovine in samorastniške poti, je bil med smučarskimi kolegi izjemno cenjen. Skratka, tudi kot opazovalec razmer na progi …

Tistega dne se je na ogledu proge še posebej zamislil nad vrati, ki so bila pozneje usodna za smukaško-olimpijske ambicije Hermanna Maierja. V jutranji tišini (ker je na ogledu bil med prvimi) se je zamislil, ob misli na avstrijskega favorita ga je tudi zaskrbelo … V tem trenutku je tudi nastala fotografija, ki mi jo je mesec dni pozneje podaril ob koncu najinega sodelovanja v tisti sezoni.

Zgodba o Maierjevem padcu ima, vsaj zame, dve plati: ena je javna, globalna, premočrtna. Maier je tvegal preveč in padel, Francoz Jean-Luc Crétier, ki je zaradi dobrih dosežkov na treningu (in manj zaradi siceršnjih rezultatov) veljal za tihega favorita, pa je zmagal. Tudi zaradi izjemne, skoraj šahovske, premišljenosti. Nevarni odsek okrog fotografirane zastavice je, kakor je Tomaž napovedal, odsmučal zelo zadržano, skoraj vzravnano (na tem posnetku se to vidi po dobri minuti), v trenutku, ko Crétier pojasnjuje okoliščine svojega nastopa: http://www.youtube.com/watch?v=91IJQge-xQc&NR=1&feature=endscreen), s čimer pa se je izognil nepotrebnemu tveganju in si zagotovil odlično izhodišče za nadaljevanje nastopa. A tudi za Maierja je bilo nadaljevanje po padcu uspešno – poškodbe so bile, vsaj zanj, zanemarljive, tri dni pozneje je na istem smučišču zmagal na olimpijskem superveleslalomu, šest dni pozsneje pa še na veleslalomu. Ob tem morda kaže poudariti še to, da je bil Maier štiri leta pred tem, ob olimpijskih igrah v Lillehammerju, še nekakšen smučarski "nihče", obetavni, a od strokovnjakov pozabljeni mladenič, ki se je preživljal s poučevanjem smučanja in priložnostnimi zidarskimi opravili. Ob trenutnem svetovnem prvenstvu v Schladmingu je treba morda dodati še to, da je prav v tem kraju poznejši Herminator pri šestnajstih letel iz smučarske trgovske srednje šole, ker zaradi zdravstvenih težav ("rugbyjsko koleno") ni zmogel telesnih naporov in je pozneje zaradi trme (in preživetja) svoje mišice gradil kot zidar … V svetovnem pokalu je tako prvič nastopil pri 23 letih (6. januarja 1996) na domači tekmi v Flachauu – kot predtekmovalec…

A vrnimo se k Tomažu Cerkovniku. Zame ta dogodek (in marsikaj, kar mu je sledilo) opredeljuje prav trenutek, ko je pritisnil sprožilec na fotoaparatu. Ne gre toliko za sposobnost njegovega predvidevanja, ki je temeljilo na znanju, pridobljenem z izkušnjami, izmenjavi informacij in stalnem učenju. Gre za njegovo razmišljanje, njegove občutke, Tomaževo ambicijo doumeti dogodke okrog sebe ter hkrati tudi uživati v njihovi nepredvidljivosti in čudežnosti življenja nasploh.

Njegova fotografija me odtlej spremlja na vseh službenih mestih, ki so se v zadnjem poldrugem desetletju kar pogosto menjavala. S komentiranjem smučanja sva – ne naveličana, pač pa v željah iti naprej – končala leta 2002, a ostala prijatelja … Vse do Tomaževe nepričakovane smrti v poletju 2004.

Trenutek, ujet 13. februarja pred petnajstimi leti, ni upodobljen le na fotografiji s posvetilom ob moji službeni pisalni mizi, pač pa tudi v mojih vsakdanjih mislih. Sploh zdaj, ko sem dosegel starost, ki Tomažu nikoli ni bila usojena, in ko je moj odnos do športa - tudi zato, ker se sam z njim bistveno bolj intenzivno ukvarjam, in ker kot nekdanji športni novinar to dejavnost opazujem z (večje in potrebne) oddaljenosti – zdaj precej drugačen. Pri čemer je šport, čeprav dobra in zanimiva metafora, samo del našega sveta.

Tomaž, s katerim sva se ogromno prepogovarjala tudi o drugih vidikih življenja, je v meni sicer videl nekakšno – v številnih prejšnjih življenjih že precej prekaljeno – staro dušo, v nasprotju s samim seboj. V najinem komentatorskem tovarištvu, pa tudi sicer, sva se bržkone res kar dobro dopolnjevala, a do omenjene dušne opredelitve sem bil iz več razlogov vedno zelo skeptičen. In bolj ko razmišljam, dlje ko živim, razumem, koliko sem se od Tomaža naučil jaz. In kako daljnosežen je lahko neki trenutek, ujet na fotografiji, ali neka mala, prijazna pozornost.

In kako prav to pomaga v spominu na ljudi, ki jih ni več med nami, in v prizadevanjih, da – tudi z njihovo pomočjo – bijemo bitko naših življenj in se ves čas trudimo postati boljši ljudje!

Majhna dejanja slehernikov so prav tako pomembna kot veliki dogodki.

OBJAVI KOMENTAR




  

KOMENTARI

  • Ovaj tekst nema komentara.